V Sloveniji imamo večkrat občutek, da ljudje zamahnejo z roko. Češ, kaj pa predsednik oz. predsednica sploh dela. Kaj je njena oz. njegova funkcija.
Morda nam je zadnji predsednik dajal občutek, da se v funkciji ni potrebno pretirano angažirati za teme, ki so ljudem pomembne.
Nam pa se zdi pomembno, da tudi predsednik oz. predsednica zagovarja interese ljudstva. Spregovori, ko je politična scena zaostrena, ko so situacije kritične. Prisluhne ljudem. Svoje pristojnosti uporabi tako, da ohranja socialno državo in krepi javne interese.
V Inštitutu smo pripravili vprašalnik o vrednotah predsedniških kandidatov in ga poslali vsem.
Vprašalik je sestavljen iz dveh sklopov. V prvem sklopu smo se osredotočili na pristojnosti predsednice oz. predsednika Republike Slovenije, zastavili nekaj bolj splošnih vprašanj, povezanih s socialno državo, okoljsko krizo, draginjo. V drugem sklopu pa smo jim zastavili vprašanja, ki se dotikajo različnih aktualnih problematik in jih soočili s situacijami, ob katerih se dosedanji predsednik ni odzval, čeprav bi se lahko.
Odgovorov nismo prejeli od Janeza Ciglerja Kralja in Sabine Senčar.
1. SKLOP: Vprašanja glede pristojnosti predsednice_ka Republike Slovenije
Milan Brglez: “Vloga socialne države je, da nikogar ne pozabljamo oz. puščamo zadaj. Socialna država je tisti instrument, ki ga ima država na voljo, da pomaga vsem tistim, ki bi bili brez tega instrumenta v družbi odrinjeni na rob.”
Anže Logar: “Socialni vidik države je v Sloveniji močno poudarjen, kar je rezultat zgodovinske tradicije, zlasti Krekove, pa tudi kasnejšega družbenega sistema. Nekateri ljudje kljub temu žal še vedno ostajajo na robu, izven državne socialne mreže in za te moramo bolje poskrbeti, pri čemer je nenadomestljiva vloga NVO kot je npr. Karitas ali Rdeči križ. Zagotovo pa je potrebno vzporedno krepiti tudi ekonomsko opolnomočenje državljanov in državljank ter preprečiti, da bi socialni prejemki delovali de-motivacijsko glede vračanja na trg dela.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Potrebujemo družbo organizirane solidarnosti, brez katere nas kot skupnosti ni. Socialna država je ena izmed oblik te solidarnosti. Vsakemu izmed nas se lahko zgodi, da ostane brez dela, zato imamo socialne pomoči. Vsak se lahko ponesreči, javno zdravstvo je tisto, ki te ne vpraša po kreditni kartici. Vsi potrebujemo varno starost, brez ozira na debelino denarnice. Vsi si zaslužimo pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo, kar je ideja za zakonsko minimalno plačo in delovnimi razmerji. Vse to je socialna država. Brez nje nismo ljudje, le surovina za trg in dobičke, prepuščeni samim sebi. Poglejmo le, kaj se dogaja s stanovanji, cenami in najemninami. In dogaja se točno zato, ker so bila stanovanja iz pojmovanja socialne države bolj kot ne izvzeta in prepuščena biznisu. Žal že tri desetletja establishment privatizira vse, kar lahko. Socialno državo demontira in ljudi sili, da delajo vedno več za vedno manj. Wellfare state pomeni državo kot socialno blazino in varnost za vse, workfare state pa palico, ki zahteva delo pod ravnjo normalnega preživetja, da vzdržuje kar se da visoke dobičke peščice.”
Nataša Pirc Musar: “Temelj socialne države je, da državljankam in državljanom, ki so pod pragom ali na pragu revščine ne po svoji krivdi in ki ne morejo preživeti, pomaga do zagotavljanja osnovnih dobrin ter potreb. Me pa skrbi, sploh v časih, ki so pred nami, trend minimalizacije socialne države, ki prihaja s strani nekaterih političnih elit, in sicer v smislu, da je preveč napihnjena in jo je zato treba narediti bolj vitko ter učinkovito. Socialna država mora biti prav v takih trenutkih, kot smo jim priča sedaj, čvrstejša.
Socialne države pa ne more biti brez solidarne družbe. Verjamem v to, da socialna in solidadarna družba na nikogar ne sme pozabiti. Prav zato mi je blizu ideja univerzalnega temeljnega dohodka kot osnove za celovito reformo socialnih transferjev in skrbi za starejše.”
Vladimir Prebilič: “Welfare state, vsekakor. Vloga socialne države je, da poskrbi za vse dele družbe, še posebej tiste najbolj izpostavljene oz. spregledane in državljankam in državljanom omogoči dostojno življenje. Kot družba ne smemo biti neobčutljivi na stiske tistih, ki jim v življenju oz. nekem obdobju, zaradi različnih razlogov, ne gre dobro.
Socialni transferji morajo biti korekcijski faktor, ki omogočajo dostojno preživetje vseh v naši skupnosti. Še več, menim, da je vse prevečkrat pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo, prepuščena humanitarnim organizacijam, s katerimi se odpravljajo najbolj kritična pomanjkanja v naši družbi. Kljub plemenitemu poslanstvu in vlogi, ki jo v nekaterih kritičnih momentih igrajo humanitarne organizacije, to ni ne dobra ne smiselna predvsem pa ne sistemska rešitev. V prvi vrsti mora biti država tista, ki poskrbi, da do takih stisk ne pride, humanitarne organizacije pa se potem vključujejo v drugem koraku oz. predvsem v nekih izjemnih situacijah; ne smejo biti pa ključni nosilec bremen socialne izključenosti.
Država mora ob tem zagotoviti ustrezen sistem varovalk, ki bodo sistem socialnih transferjev zaščitile pred morebitnimi zlorabami in okoriščanjem.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Če bi poznal to njeno/njegovo stališče (torej bi bilo javno izrečeno), potem take sodnice ali sodnika (!) za ustavnega sodnika/sodnico ne bi predlagal.”
Anže Logar: “Sodnik ali sodnica mora ločevati med osebnimi pogledi na eni strani ter ustavo in zakoni na drugi, soditi mora po zakonu in ustavi. Hkrati pa osebni pogledi na zahtevna etična vprašanja ali pa npr. osebna politična ali verska prepričanja ne morejo in ne smejo vnaprej diskvalificirati kandidatk za javno funkcijo. Ustavno sodišče mora biti sestavljeno iz najboljših pravnih strokovnjakov, ki jih premore Slovenija.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Ne.”
Nataša Pirc Musar: “Ne bi. Pri ustavnih pravicah ni prostora za ideologije, tam ali si strokovnjak s področja ustavnih in človekovih pravic in verjameš v vladavino prava, ali nisi.
Vedno bom neomajno podpirala pravico do splava, ki je, poudarjam, ustavna pravica.”
Vladimir Prebilič: “Na mesto ustavnih sodnic oz. sodnikov bom kandidatke in kandidate predlagal glede na strokovnost. Spoštovanje ustavnega reda je tukaj seveda ključno in menim, da ustavna sodnica oz. sodnik ne more biti nekdo, ki bi presojal_a v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami.
Splav je civilizacijska norma. Pravica do splava je ustavno zagotovljena pravica in je neodtujiva. Politika ali država nima pravice posegati v tako intimno odločitev posameznic.
Pravica do splava ne pomeni nikakršnega spodbujanja prekinitve nosečnosti ali nadomestila za kontracepcijo, kot želijo to pogosto prikazati nasprotniki splava, pač pa možnost svobodne izbire in prepričan sem, da vsaka ženska še kako temeljito premisli preden se odloči za takšen korak, ki nikakor ni enostaven.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Odločitev Ustavnega sodišča je zame dokončna. Take sodnice/sodnika za ustavnega sodnika/sodnico ne bi predlagal.”
Anže Logar: “Odgovor enak zgornjemu.”
*Opomba: odgovor Anžeta Logarja na zgornje vprašanje: “Sodnik ali sodnica mora ločevati med osebnimi pogledi na eni strani ter ustavo in zakoni na drugi, soditi mora po zakonu in ustavi. Hkrati pa osebni pogledi na zahtevna etična vprašanja ali pa npr. osebna politična ali verska prepričanja ne morejo in ne smejo vnaprej diskvalificirati kandidatk za javno funkcijo. Ustavno sodišče mora biti sestavljeno iz najboljših pravnih strokovnjakov, ki jih premore Slovenija.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Ne.”
Nataša Pirc Musar: “Ne bi. Človekove pravice niso ne leve ne desne. Jih imamo ali pa jih nimamo. Druge poti ni.
Kot velika zagovornica pravic vseh ljudi sem vesela odločitve Ustavnega sodišča in tudi tega, da je poslankam in poslancem sedaj uspelo to odločitev uzakoniti. Tako kot neomajno podpiram pravico do splava, podpiram tudi posvojitev otrok za istospolne partnerje.”
Vladimir Prebilič: “Na mesto ustavnih sodnic oz. sodnikov bom kandidatke in kandidate predlagal glede na strokovnost. Spoštovanje ustavnega reda je tukaj seveda ključno in menim, da ustavna sodnica oz. sodnik ne more biti nekdo, ki bi presojal_a v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami.
Odločitev sicer tudi osebno podpiram, saj menim, da smo kot družba dosegli neko stopnjo sprejemanja in razumevanja različnosti in drugačnosti. Vsekakor pa to ne pomeni avtomatizma ali kakršnegakoli privilegiranja istospolnih parov, kot želijo nekareri prikazati. Kot veste, so postopki posvojitev pri nas kompleksni, dolgotrajni in strokovno vodeni in vedno se upošteva posameznega otroka in kar je najbolje zanj. Sam menim, da je to ljubeča družina, ki ga brezpogojno sprejema, ga ima rada in mu nudi varno in spodbudno okolje, ne glede na spolno usmerjenost posvojiteljev.
Moje izhodišče je silno preprosto – vsi ljudje v Republiki Sloveniji so oz. morajo biti popolnoma enakopravni, ne oziraje se na različnosti. Spolna orientacija nikakor ali katerakoli druga osebna okoliščina ne more in ne sme biti v ničemer vzrok za diskriminacijo. Z izražanjem drugačnosti nikoli ne smemo imeti težav. Prav je, da nenehno ohranjamo občutljivost do drugačnosti, da večina strpno prisluhne manjšini in menim, da je skrajni čas da manjšine sprejmemo kot del naše družbe z vsemi pravicami in odgovornostmi.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Ne, razen če bi me vlada prepričala, da je to nujno za nemoteno delovanje slovenske diplomacije in bi bila v nasprotnem primeru ogroženo predstavljanje Slovenije navzven.”
Anže Logar: “Termin "množično imenovanje" vodij DKP ni pravna kategorija. Vodje DKP se menjavajo po štirih letih vodenja veleposlaništva, ne glede na volilne roke. Število menjav v posameznem letu je različno, a enako kot pred štirimi leti. Vodje DKP so javni uslužbenci, ne politični funkcionarji. Cikel imenovanja v sklopu rednih menjav na mesta vodij DKP je povezan s ciklom državnozborskih volitev samo zato, ker mandat obeh rotacij traja štiri leta.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Na predpostavki, da gre za kompetenten kadrovski izbor, bi jih. Če gre za politično čistko, namenjeno zagotavljanju izključno strankarske lojalnosti (kot napeljuje scenarij), potem bi imenovanje zavrnil.”
Nataša Pirc Musar: “Veleposlaniki predstavljajo Slovenijo v tujih državah in so na nek način njeno ogledalo. Zato se ne sme zgoditi, da na njihovih plečih rešujemo notranjepolitične zdrahe, država namreč ni politična stranka. Ne smemo priti v situacijo, v kakršni se je npr. sedaj znašla sosednja Hrvaška, ki je zaradi nesoglasij med predsednikom Milanovićem in premierjem Plenkovićem že mesece brez skoraj 40 veleposlanikov in konzulov.
V situaciji, ki jo navajate, bi predlagala, da se obstoječim veleposlanikom začasno podaljša mandat, da se izognemo situaciji, v kateri bi bili brez operativno delujoče diplomatske mreže. Imenovanje novih veleposlanikov pa bi nato opravila šele, ko bi se s predlogom seznanil nov sklic Državnega zbora. Ne smemo se zgoditi, da zunanje političnih usmeritev vlade, državnega zbora in predsednika republike veleposlaniki ne bi zagovarjali enotno.”
Vladimir Prebilič: “Zunanja politika države mora, kljub niansam med različnimi vladami, zasledovati nacionalne interese in strateške cilje, ki presegajo strankarsko in dnevno politiko. Prizadevati si moramo za profesionalno diplomatsko-konzularno mrežo. Menim, da je treba biti v nekih prehodnih obdobjih previden pri sprejemanju političnih odločitev in v tem času sprejemati le tiste odločitve, ki so nujne za nemoteno delovanje države.
Političnim imenovanjem oseb, ki na področju diplomacije nimajo nobenih izkušenj, ostro nasprotujem. Hkrati pa ni ustrezno ocenjevati kariernih diplomatov glede na to, katera vlada jih je predlagala.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Kandidatu, ki bi mi prinesel 46 glasov in za katerega bi verjel, da bo spoštoval ustavnost in zakonitost.”
Anže Logar: “Stranki ali formalni koaliciji, ki je relativna zmagovalka volitev.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Mandat se podeli zbrani večini v državnem zboru. Še posebej to velja, če je relativni zmagovalec volitev fašistoidna stranka. Kot predsednik bi storil vse, da se oblikuje koalicijska kombinacija, ki državo in ljudi zavaruje pred njihovim ponovnim prevzemom oblasti. Da bi kar podelil mandat SDS, recimo, mi ne pade na kraj pameti.”
Nataša Pirc Musar: “Običajna praksa je, da se mandat najprej podeli relativnemu zmagovalcu volitev. Če pa relativni zmagovalec evidentno ne bi imel možnosti za sestavo koalicije, ki bi mu prinesla minimalno potrebno večino v Državnem zboru, bi mandat podelila tistemu, ki lahko oblikuje vlado. ”
Vladimir Prebilič: “Mandat bi podelil tisti oz. tistemu, ki bi imel_a zagotovilo, da je sposoben_a sestaviti vlado, torej zadostno večino v državnem zboru.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Tu bi se naslonil na mnenje strokovnjakov ter pričakoval, da mi podajo predloge ZA/Proti.”
Anže Logar: “Tu je predsednik zavezan Zakonu o pomilostitvi in predlogu ministra ali ministrice za pravosodje. Predvsem si želim, da naše pravosodje deluje kvalitetno, da bi bilo zgled strokovnosti, zunanje in notranje neodvisnosti ter pravičnosti, izvajanje kazenskih sankcij pa ob poudarjeni demonstracijski vlogi tudi proces družbene preobrazbe obsojenih.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Načelno bi sledil predlogu pravosodnega ministrstva, ki po Zakonu o pomilostitvi predsedniku predlaga, koga pomilostiti. Kriterij bi dopolnil s svojim vsebinskim stališčem ničelne tolerance do korupcije in gospodarskega kriminala, brez kakršnihkoli pomilostitev, a sočasno blago obravnavo kriminalnih dejanj, porojenih iz socialne stiske.”
Nataša Pirc Musar: “Ljudje se v času in prostoru spreminjamo, oblikujejo nas življenjske izkušnje, bolj ali manj ugodno podporno okolje v primarni družini in družbi nasploh, vsak ima sebi lastno osebnostno strukturo in duševno podstat. Zato menim, da si vsak zasluži drugo priložnost, saj se okoliščine, zaradi katerih se je nekdo odločil za kriminalno pot, spreminjajo. Kriminološke študije kažejo, da so ob primerni penalni in postpenalni oskrbi, ki pri nas zaradi pomanjkanja kadra žal ni na zadovoljivem nivoju, veliko večino storilcev da rehabilitirati in pomilostitev vidim kot eno od pravih poti, da se storilcem pomaga v novo življenje. Menim, da je predsednikova možnost pomilostitve civilizacijska dobrina, ki je ne gre zanemariti, sploh glede na to, da se v postopku odločanja pridobi številna mnenja - tako od sodišča in tožilstva kot tudi na ravni storilca - o razmerah v katerih živi oz. v katerih je živel pred prestajanjem kazni ipd. Sama sem pomilostitvam naklonjena po skrbni presoji njihove utemeljenosti s strani vseh deležnikov postopka.
Naj zaključim z mislijo Tomaža Akvinskega: Pravičnost brez usmiljenja je okrutnost; usmiljenje brez pravičnosti pa je mati razkroja.”
Vladimir Prebilič: “Tudi najboljši sodni sistemi lahko storijo napake in pomilostitev v tem kontekstu vidim kot možnost popravka. Menim, da je prav, da ima predsednik možnost pomilostitve, kot nek demokratični standard večine predsednikov. Pomembno je seveda tudi, o kakšnem zločinu se pogovarjamo - ko gre za najhujše zločine je treba biti zelo konzervativen. ”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Anici Mikuš Kos, predsednici Slovenske filantropije, ter vsem padlim v osamosvojitveni vojni.”
Anže Logar: “Sedanji predsednik je imel glede tega visoko stopnjo senzibilnosti in se je zelo dobro odzival na dogajanje v družbi ter na ta način dajal priznanje npr. zdravstvenim delavcem v času Covida, gasilcem v času požarov na Krasu ipd. V tem trenutku mi prihajajo na misel mali borci – otroci z rakom, ki sem jih srečal kot minister, ter ljudje, ki delajo z njimi.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Resnici na ljubo o tem še nisem razmišljal v podrobnosti. V splošnem sem na stališču, naj država kot skupnost nameni pripoznanje posameznikom in skupinam, ki se borijo za solidarno družbo.”
Nataša Pirc Musar: “Ekologu ali nekomu oz. organizaciji, ki se posveča člevekovi vastnosti. Podnebne spremembe in ekosistemi ter iskreno prizadevanje, da mladim zapustimo zdravo in čisto okolje, so eno izmed štirih ključnih področjih mojega delovanja. Če bom izvoljena bom v svoji ekipi zagotovo imela svetovalca za zeleni prehod in podnebne spremembe.
Na področju človekove varnosti recimo ITF ju – Ustanovi za krepitev človekove varnosti. Gre za slovensko mednarodno humanitrano in neprofitno organizacijo, ki je bila leta 1998 sprva ustanovljena za nudenje pomoči BiH pri implementaciji mirovnega sporazuma ter podporo pri pokonfliktni rekonstrukciji. Danes pa svoje aktivnosti za razminiranje, izobraževanje o nevarnosti min, nudenje pomoči žrtvam min in drugih neeksplodiranih ubojnih sredstev ter zagovorništva izvajajo na praktično vseh kriznih žariščih po svetu.”
Vladimir Prebilič: “Pri podeljevanju odlikovanj in častnih naslovov bi bil konzervativen, saj menim, da inflacija podeljevanja nazivov in odlikovanj devalvira vrednost nagrad in predhodnih prejemnikov.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Da, pregledal pa bi obstoj pravne podlage. Če ga ni, bi ga pripravil. Jabolko navdiha bi podelil društvu Rdeči noski in Društvu Spominčica.”
Anže Logar: “Seveda, zelo dobra iniciativa.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Praznih gest je že dovolj, celo preveč. A morda lahko to jabolko postane jabolko za vse, ki so se izkazali s trudom in neupogljivostjo za skupno dobro. Jabolko solidarnosti, če želite.”
Nataša Pirc Musar: “To nagrado bi ohranila, le da bi ji z ustrezno zakonsko podlago dala večjo veljavo. Podelila bi jo tistemu posamezniku ali organizaciji, ki bo v letu pred podelitvijo nagrade storil nekaj izjemnega ali na področju humanitarnosti ali ozaveščanju o človekovih pravicah. ”
Vladimir Prebilič: “Prav je prepoznati presežke, jih izpostaviti ter dati za vzor ostalim. Ideja mi je sicer blizu, menim pa, da lahko vsak predsednik izbere svoj način podeljevanja priznanj oz. nagrad.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Bi se opredelil. Državni zbor bi nagovoril na temo vojne v Ukrajini in prihodnosti evropske varnostne ureditve. Državni zbor bi pozval, da sprejme vse potrebno, da okrepi prizadevanja za sklenitev miru in umik jedrske grožnje, ki je trenutno nad Ukrajino in Evropo.”
Anže Logar: “V tem trenutku me posebej skrbi raven polarizacije v družbi. To je slaba popotnica v obdobju zelo zahtevnih mednarodnih izzivov, ko bi Slovenija morala sodelovati in dihati s polnimi pljuči.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “V tem hipu bi moral predsednik najprej spregovoriti za reševanje energetske krize v imenu ljudi, ki jih je najbolj prizadela. Ljudem je potrebno pomagati tukaj in zdaj, ne da trepetajo, če se bodo lahko na zimo pogreli ali napolnili hladilnik.”
Nataša Pirc Musar: “Do stanja na javni RTV in pomembnosti neodvisnih medijev. Samo neodvisni in necenzurirani mediji lahko nastavljajo ogledalo vsakokratni oblasti in celotni družbi. In kadar gre za demokracijo, ne smemo biti tiho, ne novinarji, ne javnost.
Kot nekdanja novinarka bom vedno podpirala medijsko svobodo, čeprav s kakšnim medijem in njihovimi neresničnimi navedbami tudi sama nisem imela dobrih izkušenj. Ravno zato, ker medijsko sceno precej dobro poznam, bom kdaj tudi kritična oz. izrazila svoje nestrinjanje. Ne bom pa se spuščala v njihovo delo. Vtikanje ali celo analiziranje njihovega dela s pozicije vladnih institucij, je nedopustno.”
Vladimir Prebilič: “Nujno bi se bilo treba opredeliti do sodobnih nevojaških varnostnih groženj. Tukaj govorim predvsem o energetski in prehranski krizi ter nujni samooskrbi, posledicah podnebnih sprememb, kot so npr. suša in težave pri dostopu do - ustavno zagotovljene - pitne vode, nevarnosti naravnih nesreč (požari, poplave …). Kot predsednik bi pozval k takojšnjemu ukrepanju in realizaciji obstoječih zavez na tem področju, v drugem koraku pa k ambicioznejšemu pristopu pri reševanju naštetih težav. Vsak dan, ko ne ukrepamo, je izgubljen.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Jasneje bi bilo treba pojasniti, kaj to sploh pomeni. Simbolično je to izjemno močna pozicija, a operativno izjemno okrnjena. Vedno je treba paziti, da ena institucija ne bo posegala v drugo institucijo.”
Anže Logar: “Ne vidim potrebe po spremembah na tem področju. Slovenska vojska je eden najpomembnejših dejavnikov državnosti, izrednega pomena za našo varnost, garant kolektivne varnosti, forum za krepitev položaja Slovenije v mednarodni skupnosti in organizacija, ki zagotavlja pomoč prebivalcem v najrazličnejših kriznih situacijah. Zato potrebuje vso podporo vrhovnega poveljnika ali poveljnice.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Slovenija mora zavzeti politično držo miru, nenasilja, mednarodnega sodelovanja, neuvrščenosti, bratstva med narodi. Namesto oboroževalne tekme in porajajoče se nove hladne vojne med vzhodom in zahodom, potrebujemo skupni napor človeštva proti podnebnemu zlomu, ki nas vse ogroža. V praksi to pomeni, da bi kot predsednik takoj spregovoril za vrnitev v domovino vseh pripadnikov slovenske vojske, ki so na misijah NATO pakta, za prenos napotovanja v tujino iz vlade na državni zbor, za odpoved nepotrebnih nakupov orožja in izstop iz NATO pakta.”
Nataša Pirc Musar: “Predvsem se mi zdi pomembno, da vojska deluje v skladu s standardi zveze NATO. Za to se morajo truditi vsi: vlada, predsednik republike in najvišji predstavniki Slovenske vojske.
V preteklosti se je govorilo o možnosti, da bi načelnika generalštaba Slovenske vojske imenoval predsednik republike. Vendar pa, če truda oz. zavez, ki sem jih omenila na začetku, ni, način imenovanja načelnika GŠ ne spremeni ničesar. Zato to ni nekaj, kar bi želela nujno spremeniti. Res pa je, da vlada praviloma zamenja načelnika GŠ samo zaradi njegovih svetovno nazorskih pogledov. In takšne prakse bi rada prekinila, če bom izvoljena za predsednico.
Moti pa me, da se predsednik republike zgolj seznani z letnim poročilom glede stanja pripravljenosti SV. Sama bi zahtevala, da po predstavitvi poročila skupaj s pristojnimi deležniki naredimo prioritetni seznam anomalij, ki jih je treba nujno odpraviti. Nato bi želela, da se me o uresničevanju nalog redno, najmanj enkrat mesečno, obvešča. Če bi se pojavile težave oz. veliki zaostanki pri uresničevanju, pa bi odločneje ukrepala.”
Vladimir Prebilič: “Največji kapital slovenske vojske so pripadnice in pripadniki te strukture; gre za visoko usposobljene ljudi, z jasno motivacijo dela v sistemu, ki je namenjen zagotavljanju varnosti drugim ter ki dosegajo zavidljivo raven profesionalnosti pri opravljanju nalog.
Težava sistema pa je v družbeni neprepoznavnosti pomembnosti SV ter njihovi dodani vrednosti za normalno delovanje tako države kot družbe – razlog je v sistemskem zanemarjanju temeljne varnostne pismenosti državljank in državljanov, ki vojsko razumejo kot državnega parazita, torej porabnika ogromne količine javnih sredstev za popolnoma nikakršno dodano vrednost pri delovanju sodobne družbe. Pomembno vlogo pri tem igra politika, ki obrambni resor nenehno podcenjuje. Tako je že vsakokratno imenovanje ministra za obrambo stvar “barantanja” z resorjem, medtem ko v drugih zrelih demokracijah prav ta resor (gre za državotvorni resor) zasedajo najboljši kadri. K temu je potrebno dodati neskončno politizacijo obrambnih izdatkov, ki mejijo na demagogijo in populizem. Resor tako deluje ves čas v primanjkljaju in v izjemno težkih pogojih - govorimo predvsem o kadrovski podhranjenosti pa tudi nezadostni opremi, glede na cilje, sprejete v naši državi.
Menim, da je treba v državi doseči konsenz o tem, kakšno vojsko želimo in koliko smo pripravljeni za to nameniti ter potem ravnati skladu s tem. Trenutni cilji so zelo ambiciozno zastavljeni in jih še zdaleč ne dosegamo, torej jih je najbrž potrebno redefinirati, a potem tudi zasledovati.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
2. SKLOP: Vprašanje glede aktualnih problemov in odziva na možne situacije
Milan Brglez: “Država mora pomagati tako gospodinjstvom kot gospodarstvu. To vlada že počne. Pri tem bi predlagal progresivno obliko pomoči, ki bi tistim, ki bodo s tem bolj prizadeti, pomagala bolj.”
Anže Logar: “To je prvenstveno vprašanje za vlado, ki mora oblikovati ustrezno strategijo, politike in ukrepe. Kot predsednik Republike bi nemudoma sklical vrh slovenske politike za oblikovanje jasne časovnice sprejemanja ukrepov za blaženje energetske draginje tako za prebivalstvo kot za gospodarstvo. Nekatere države so to že naredile, na primer Nemčija in Nizozemska sta napovedali obsežen paket pomoči prebivalstvu in gospodarstvu za limitiranje zgornje cene pline. Slovenska vlada tu zaostaja. V tem primeru bi uporabil vse vzvode, ki so predsedniku republike na razpolago, da spodbudi sprejemanje protikriznih ukrepov.
Specifičen prispevek predsednika je tudi v geopolitični, zunanjepolitični razsežnosti tega vprašanja, kjer bom v sklopu #AktivneDiplomacije pomagal odpirati vrata za zagotovitev alternativnih ponudnikov energentov.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Draginja se ni zgodila kar sama od sebe, cene nam navijajo globalne korporacije. Preprosto zato, ker jih lahko, brez da bi proizvodni stroški dejansko poskočili. Dodatno jo pospešujejo razmere v Ukrajini, kjer nas NATO vleče v vojno z Rusko federacijo in še poglablja konflikt. Odstop od sodelovanja v vojni, drža za mir in državni prevzem ključnih gospodarskih panog so glavne rešitve, ki razloge za inflacijo trajno premagajo in za katere naj se predsednik postavi.”
Nataša Pirc Musar: “Državljanom želim najprej sporočiti, da kljub negotovim razmeram ni razloga za paniko ali skrb. Sreča v nesreči je ta, da sta energetska in prehranska draginja prizadeli celotno EU in tudi globalne trge. Zato sicer odziv mogoče ni najhitrejši, bo pa bolj vseobsežen, saj sem prepričana, da bodo na ravni EU sprejeti dobri ukrepi, ki bodo vpliv draginje zamejili. Na vlado pa apeliram, da v teh trenutkih sprejme predvsem ukrepe za blažitev stiske socialno najbolj ogroženih, ki morajo prvi čutiti pozitivne učinke ukrepov. Naj pa ne pozabi na gospodarstvo, ki ustvarja in ohranja delovna mesta.
Dodatna diverzifikacija nabavnih virov zemeljskega plina je zagotovo eden izmed primernih oz. nujnih ukrepov. V tej luči tudi pozdravljam izdano soglasje upravi družbe Geoplin za sklenitev pogodbe za dobavo zemeljskega plina iz t. i. zahodne smeri.”
Vladimir Prebilič: “Država mora vedno priskočiti na pomoč najbolj ranljivim. Kot država ne moremo dopustiti, da je kdorkoli prikrajšan za osnovno življenjsko dostojanstvo, to breme si moramo solidatno porazdeliti in ga prevzeti tisti, ki imajo oz. imamo več. Tukaj gre za kratkoročne ukrepe, namenjene blaženju draginje, ki so nujni.
Razmišljati pa je treba dolgoročno. Vojna in njene posledice kot tudi alarmatno slabšanje podnebne krize od nas terjajo nov družbeni dogovor, predvsem v smeri večje energetske in prehranske samooskrbe, ključno tudi z vidika trajnosti. Menim, da tukaj potrebujemo jasno strategijo in predvsem ukrepanje. V zadnjih 30 letih smo veliko zamudili, bilo je sicer nekaj pogovorov, različnih delovnih skupin … a žal je ostalo le pri besedah. Vprašanje energetske in prehranske samooskrbe je treba z vso resnostjo nasloviti.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Miren protest je dovoljen z ustavo. Če mirne protestnike odstranijo policisti, bi moral predsednik republike glasno protestirati ter opraviti tudi pogovor s predsednikom vlade in ministrom za notranje zadeve.”
Anže Logar: “Pravica do mirnega protesta je izrednega pomena. Odgovornost pa imajo tudi protestniki – tega ni mogoče spregledati. Shode je potrebno prijaviti, organizatorji pa morajo skrbeti za njihovo varnost.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Tvoj glas, tvoj predsednik je slogan, s katerim se vključujem v predsedniške volitve. Če mirne protestnike, ki berejo ustavo (!) terorizira policija, je boleče očitno, da glasu v družbi nimajo. Predsednik se mora postaviti zanje, biti niihov glas. Najraje tako, da se jim še sam pridruži. Ali, v primeru zaplinjanja centra Ljubljane s solzilcem, da odpre predsedniško palačo in ljudem ponudi zatočišče pred nasiljem policije.”
Nataša Pirc Musar: “Če gre za mirni protest, potem bi s pozicije predsednice zagotovo opozorila na pravico do mirnega protesta ter pozvala policijo in notranje ministrstvo, da takšen protest omogočijo in ga ne omejujejo ali celo preprečujejo z uporabo represivnih sredstev.
Če bi na protestu prišlo do žaljenja policistov, namernih provokacij ali celo uničevanja družbene lastnine, potem pa policija lahko ukrepa skladno in predvsem v mejah pristojnosti. Poudarjam pa, da te pristojnosti ne vključujejo grozljivega zaplinjanja s solzivcem in prekomerno uporabo fizične sile. Sama bi v takem primeru protestnike pozvala k mirnemu protestu, policijo pa predvsem k zagotavljanju varnosti.”
Vladimir Prebilič: “Ob takih posegih v demokratične pravice, se mora predsednik nujno oglasiti in biti branik ustavnosti. Če bi bil sam takrat predsednik, bi se tudi pridružil branju Ustave na Trgu republike.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Kot državljan in evropski poslanec sem protestiral proti zaprtju šol. Enako bi naredil kot predsednik republike.”
Anže Logar: “Slovenija je imela v času Covida enega najmanj restriktivnih režimov, nikoli tudi ni razglasila izrednega stanja. V številnih evropskih državah (Italija, Španija, Irska...) je bilo na vrhuncu epidemije gibanje omejeno na najnujnejše nakupe osnovnih živil v točno določenem radiju, omejenem npr. na 500 metrov. Ustreznost ukrepov bi presojal po njihovi sorazmernosti glede na mnenje epidemiološke stroke, v primeru zaostrovanja ukrepov pa bi predhodno sklical vrh slovenske politike.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Miha Kordiš: “Odzval bi se ostro in glasno: za otroke gre. Šole se zapirajo zadnje in odpirajo prve. Zakaj tako, pričajo posledice drugačnega ravnanja v zadnjih dveh letih, od psihičnih stisk in dodatnega porasta neenakosti do slabše osvojenega znanja. Pa sploh ne bi potrebovali te izkušnje, posledice so bile popolnoma predvidljive in vnaprej znane. Predsednik bi moral skupnost ščititi pred političnim establishmentom, ki daje prednost kapitalu pred ljudmi.”
Nataša Pirc Musar: “Zadnji dve leti sem bila ena najglasnejših kritičark vladanja z odloki, kar je počela prejšnja vlada. In prav dogajanje v šolah ter očitna nezmožnost obvladovanja situacije s strani takratne ministrice me je spravljala v obup.
Vlado bi pozvala k takojšnji zagotovitvi varnega in učinkovitega izvajanja učnega procesa. Možnost, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, je ustavna kategorija in njeno uresničevanje mora biti prioriteta.”
Vladimir Prebilič: “Upravljanje epidemije je bilo v marsičem zgrešeno, tako z vidika neustavnosti v samem načinu vladanja z odloki kot tudi pri prekomernem poseganju v svoboščine državljank in državljanov. V taki situaciji bi želel z vlado sodelovati, k sodelovanju pa pritegniti tudi širok nabor strokovnjakov z različnih področij, ki bi predlagali najustreznejše rešitve. Kot predsednik bi si tako zagotovo prizadeval, da bi se - upoštevaje mnenje strokovnjakov - življenje otrok in mladostnikov čim prej normaliziralo, tudi z vrnitvijo v šole.
V primeru delovanja šol je bilo sprejetih veliko napačnih odločitev, ki so pustile posledice ne samo na organizaciji šolskega dela in pri doseganju rezultatov ampak tudi na zdravju otrok in mladostnikov, pri čemer je potrebno še posebej izpostaviti duševno zdravje. Žal se bomo z določenimi posledicami spopadali tudi v prihodnosti, ko se bo odstrla prava slika vplivov pandemije in ukrepov ob tej.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Javno bi se odzval in tudi opravil pogovore s pristojnimi, da se tej materi da ustrezen status v Sloveniji.”
Anže Logar: “Ne morem komentirati (hipotetičnega) primera, ki ga ne poznam v podrobnosti. Načeloma pa bi želel reči tole: Slovenija in Evropa naj v okvirih možnosti nudita zatočišče vsem, ki ga zares potrebujejo. Pri tem pa je potrebno razlikovati med begunci in ekonomskimi migranti.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Če lepa beseda, poziv k najosnovnejši človečnosti in telefonski klic ne bi zadostovala, bi se osebno odpeljal do matere in otrok ter jim nudil zatočišče v predsedniški palači. Tudi javno bi pritisnil na nehumani birokratski stroj, vajen radiranja ljudi, da zanje normalno poskrbi. A glede na to, da primer iz vprašanja ni izjema, ampak praksa, je potrebno iti dlje. Spregovoril bi o stiskah beguncev in ravnanju države ter pozval, da se jih končno začne obravnavati kot človeška bitja. Tudi državljanke in državljane bi pozval k solidarnosti, naj begunce razumejo kot soljudi, kljub morda drugačni barve polti - in ne kot grožnjo, kar nam poskuša establishment vcepiti.”
Nataša Pirc Musar: “V primeru, ki ga navajate, bi pristojne institucije pozvala, da urgirajo in še enkrat presodijo sprejeto odločitev.
Je pa zakonodaja na tem področju zelo natančna, upoštevati se mora več kriterijev, zato je težko presojati in odgovarjati hipotetično.”
Vladimir Prebilič: “Gre za težavo vsaj na dveh ravneh - postopkovno in humanitarno. V prvem delu so lahko postopki vodeni neustrezno ali pa so postopki kot taki neustrezni. V obeh priemrih je treba uskrepati in če so postopki neustrezni jih spremeniti na način, da upoštevajo tudi drugo, to je humanitarno dimenzijo. Vsekakor bi si kot predsednik prizadeval za zaščito žrtev nasilja in v konkretnem primeru za združitev družine.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “DA.”
Anže Logar: “Pred kratkim je bil v Državnem zboru zakon, ki je to predvideval, a ga je koalicija žal zavrnila. Sicer menim, da bi v šolah bila na mestu tudi kampanja Proti zavrženi hrani.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Da.”
Nataša Pirc Musar: “Ne, ne zdi se mi primerno, da bi malice plačevali otrokom tistih staršev, ki si to zlahka privoščijo. Že sedaj velja, da vsak otrok lahko dobi brezpalčano kosilo, če je iz socialno šibkejše družine. Šole imajo veliko možnosti subvencioniranja tako prehrane kot tudi drugih dejavnosti. Starše, ki subvencijo potrebujejo, je treba le spodbuditi, da zanjo zaprosijo, je povedal predsednik Združenja ravnateljev osnovnih šol Gregor Pečan.”
Vladimir Prebilič: “Da in sem tudi oddal podpis k vaši pobudi.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Predvsem bi si želel, da ne bi tak dostavljalec potreboval opraviti nevarne vožnje. Država mora regulirati tovrstno dejavnost tako, da je breme dokazovanja, da ne gre za redno delovno razmerje, na lastniku platforme ali podjetju in ne na t.i. samozaposlenem.”
Anže Logar: “Predsednik Republike ima zelo omejena pooblastila, ni ne tržni ne delovni inšpektor. V državi imamo vrsto institucij, vladnih in neodvisnih, katerih naloga je, da se na takšne primere odzivajo.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Država naj zaščiti dostavljalca proletarca pred grobim izkoriščanjem platforme, ne pa, da mu izstavlja še prekrškovne položnice. Ob tem ne bi zamudil priložnosti za sporočilo ostalim dostavljalcem in delavstvu nasploh, da je najboljši branik delavske blaginje sindikalna organiziranost in solidarnost med njimi samimi ter jih usmeril na primerne delavske predstavnike, ki jim pri tem lahko pomagajo.”
Nataša Pirc Musar: “Problem je širši, kot ga poskuša predstaviti to vprašanje. Urediti moramo področje prekarnega dela in v zakonodajo dodati več varovalk, ki bi preprečile možnosti izkoriščanja delavcev. Je pa tu potrebna tudi odgovornost delodajalcev ter njihova čustvena inteligenca in človeški odnos do zaposlenih. Kot delodajalka vedno na prvo mesto postavljam zagotavljanje pogojev, s katerimi so zaposleni zadovoljni. Zadovoljni in motivirani zaposleni so ključni za uspeh podjetja, dobra klima pa je vredna več kot vsi dobički.”
Vladimir Prebilič: “Vemo, da gre pri tovrstnih zaposlitvah za ekstremne primere prekarizacije dela oz. delavcev ter postavljanje neživljenjskih norm za te zaposlene. Na tej točki je treba reševati problem. Kot predsednik lahko vsakokratni vladi predlagam spremembe zakonodaje, ki ustrezno urejajo delavske pravice, kar je nujno.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Parade ponosa sem se udeležil že večkrat. Če bi me povabili za govornika, bi bil počaščen.”
Anže Logar: “Pri vprašanjih, ki nagovarjajo bodisi eno bodisi drugo družbeno skupino, bom zavzel nevtralno držo in se ne bom udeleževal shodov. Bom pa zelo občutljiv za vsakršno konkretno kršitev temeljnih ustavnih norm.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Nedvomno. Kot poslanec in kot aktivist sem bil zaveznik gibanja, ki se je za enakopravnost borilo že vrsto let. Bilo bi mi v veliko čast, če bi na Paradi smel spregovoriti.”
Nataša Pirc Musar: “Seveda, z velikim veseljem. Če bom izvoljena za predsednico, se bom parade zagotovo udeležila in tako poudarila pomen enakopravnosti in ljubezni, ki ni vezana na spol.”
Vladimir Prebilič: “Vsekakor, saj verjamem v inkluzivno družbo 21. stoletja ter enakopravnost vseh državljank in državljanov.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Kot član Odbora za okolje sem že večkrat pozval, da v Sloveniji razglasimo okoljsko krizo ali izredno stanje. Če ne bomo danes zaščitili okolja, bomo izgubili prihodnost.”
Anže Logar: “Podprl bom vse napore vlade na tem področju, tudi z osebnim zgledom, ter z udeležbo na relevantnih nacionalnih in mednarodnih dogodkih. Pri tem želim v skupno zavezo oblikovanja zelene prihodnosti poleg države v največji možni meri vključiti tudi gospodarstvo in raziskovalne institucije. Zato sem enega od sklopov svojega programa posvetil prav zeleni preobrazbi.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Kot predsednik bi posebno pozornost namenil obrambi javnega zdravstva, stanovanjski stiski mladih, skrbstvu starejših in podnebni krizi. A omenjene štiri obraze krize kapitalizma in solidarna prihodnost kot odgovor nanje je nekaj, kar lahko zgradimo le skupaj in kot skupnost, zato bi oblikoval široko koalicijo z naprednimi družbenimi gibanji, delavskimi organizacijami in okoljskimi aktivisti. Ali, kot rad izpostavim, predsednik mora z roko v roki z ljudstvom. Skupaj z njimi bi uporabil čisto vsa orodja, vključno z državljansko mobilizacijo, da oblast ukrepe za solidarno prihodnost tudi uresniči.”
Nataša Pirc Musar: “Kot sem že povedala, bom v primeru izvolitve v svoji ekipi zagotovo imela svetovalca za podnebne spremembe in ekosisteme. Na tem področju se želim kot predsednica namreč še posebej aktivirati. Področje podnebnih sprememb je tisto, kjer pride medgeneracijsko sodelovanje najbolj do izraza. Kar počnemo sedaj, bo imelo posledice za generacije naših otrok in njihovih potomcev.
Na mednarodni ravni je že dosežen konsenz, da je potrebno graditi na podnebni nevtralnosti. To pomeni, da morajo biti škodljivi izpusti kompenzirani z drugimi ukrepi, na primer s pogozdovanjem. Svoj del moramo prispevati tudi mi, hkrati pa moramo reševati težave v Sloveniji, ki so v zadnjih letih vedno bolj izrazite. Problem voda je gotovo eden izmed takih – ne le pitne vode za vse v vseh mesecih leta, ampak tudi ohranitev podtalnic. Ohranjanje biotske raznovrstnosti pa mora biti naša trajna naloga. Bolj moramo spodbujati tudi lokalno pridelano ekološko hrano.”
Vladimir Prebilič: “Zavedam se pomembnosti tega področja, zato je vprašanje okoljskih sprememb ter odzivanja nanje tudi temeljna točka mojega programa in zaradi te teme sem se povezal s stranko Vesna.
Edina možna smer življenja in razvoja je zelena. Na to kažejo podnebne spremembe, suša, uničen kmetijski pridelek, naraščajo kupi plastike. Slovenija potrebuje predsednika, ki na to vsakodnevno opozarja, ki razume, da so pred nami temeljni okoljski izzivi. Ki na prvo mesto postavlja ljudi in okolje, ne pa kapitala.
Tekom različnih kampanj, tudi zadnjih državnozborskih, se odpirajo številne pomembne teme, ne pa najbolj pomembna, to so pomembne spremembe - na prevročem in mrtvem planetu tudi šolstva, zdravstva … in drugih, sicer pomembnih sistemov, ne bo.
Okoljske katastrofe se nam že dogajajo, a jim ne sledijo konkretni ukrepi ali pa se ti celo odmikajo od okoljskih vprašanj. Vedno so v ospredju interesi kapitala, ljudi pa se potiska v ozadje.
Nujno je, da generacijam mladih omogočimo dobre pogoje za življenje in ustrezno naslavljanje trajnostnega razvoja je edina pot do tja. Teme trajnostnega razvoja smo prepoznali kot tiste, ki jih je treba naslavljati in kjer lahko predsednik države igra ključno vlogo pri umeščanju te problematike na aktualno politično agendo. Slovenija potrebuje predsednika, ki bo prešel od besed k dejanjem, kajti edina prihodnost, ki je sploh možna, je zelena. V ta namen bom, v kolikor bom izvoljen, imenoval svetovalca za podnebne spremembe, v kabinetu predsednika.
Zeleni prehod ima skozi prizmo strateškega premisleka vedno izključno pozitivni učinek na gospodarstvo – seveda je potrebno prestrukturiranje, a veljajo zelena delovna mesta za trajnostna, praviloma z višjo dodano vrednostjo in kvalitetnejšim kadrom.
Sprejeti strateški dokumenti so v Sloveniji dokaj neambiciozni (NEPN), predvsem pa se predvideni ukrepi nikakor ne prelivajo v implementacijo. Še manj pa je tu tesnejšega sodelovanja med politiko in gospodarstvom – slednje se samostojno prilagaja nekaterim izzivom, z malce koordinacije pa bi bili lahko ukrepi učinkovitejši, Slovenija bi dosegala boljše rezultate in gospodarstvo bi bilo na srednjeročnem obdobju robustnejše, saj bi bila zagotovljena bistveno višja stopnja energetske varnosti, ki lahko še kako prizadene slovensko gospodarstvo danes.
Nujno je spodbuditi vse, vključno z zasebnim sektorjem in samimi prebivalci, da se usmerijo v OVE – temu morajo slediti prihranki na položnicah. Potrebno je zagotoviti pohitritev vseh administrativnih postopkov za postavitev novih vetrnic in sončnih celic – od deleža soglasja etažnih lastnikov, do prioritetne obravnave pri izdaji soglasij in dovoljenj. Treba je sprejeti jasne usmeritve, da morajo vse javne investicije v objekte vključevati tudi namestitev sončnih celic (seveda, kjer je to smiselno), hkrati pa investirati v elektro-distribucijsko omrežje.
Ker zgledi vlečejo, bom v bolj trajnostno ravnanje usmeril tudi urad predsednika republike (prevozi, pogostitve, darila … bodo izbrani ob upoštevanju okoljskega odtisa).
Poseben poudarek je treba dati izobraževanju in na vseh ravneh izobraževanja nasloviti vprašanja klimatskih sprememb ter trajnosti.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.
Milan Brglez: “Vedno je treba spoštovati zaveze, je pa treba razumeti tudi družbeno situacijo. Ne maram pa demagogije »topovi ali maslo«. Tudi z vlaganjem v izobraževanje, znanosti, usposabljanje, socialo, kulturo in druge družbene podsisteme lahko prispevamo k boljši in modernejši vojski.”
Anže Logar: “Slovenija mora prispevati svoj del k skupni varnosti v Evropi in svetu. Še posebej po ruski agresiji na Ukrajino si ne moremo več zatiskati oči pred varnostnimi grožnjami ter se zanašati na parole, da nas nihče od sosedov ne bo napadel. To je preživet koncept varnosti, ki v globaliziranem svetu ni več ustrezen. Zato bi kot vrhovni poveljnik podprl vse ukrepe vlade za ustrezno opremljenost Slovenske vojske skladno z zavezami, ki jih je sprejela in obljubila Vlada RS. Gre za vprašanje kredibilnosti v mednarodni skupnosti in za naš prispevek k mednarodni varnosti in miru.”
Janez Cigler Kralj:
* Ni odgovoril na vprašanje.
Miha Kordiš: “Zagovarjam splošno demilitarizacijo družbe. Nato nas nasprotno sili, da se naša vojska oblikuje za delovanje zunaj naših meja, vključno z nabavami orožja kot so oklepniki, s katerim si bore malo lahko pomagamo celo, če bi do sicer neverjetnega oboroženega spopada pri nas prišlo. Če se že kupuje vojaško tehniko, naj se kupuje dvonamensko, ki jo lahko uporabimo tudi v primerih naravnih nesreč ali reševanja, recimo. Oprema torej, ki koristi ljudem doma. Slovenija sicer ni vojaško ogrožena. Nas pa še kako ogrožajo zdravstvena, skrbstvena, podnebna in stanovanjska kriza. Sem moramo usmeriti vse vire in energijo, ki jo imamo. ”
Nataša Pirc Musar: “Sem zagovornica članstva Slovenije v zvezi NATO. Znotraj zavezništva smo se kot država zavezali k uresničevanju nekaterih ciljev in temu moramo slediti ter jih udejaniti. Zagovarjam pa nabavo tehnike za t. i. dvonamenske potrebe. Torej opreme, ki državi koristi tudi pri civilnih opravilih in jih lahko koristno uporabljamo tudi v mirnih časih. Slovenija namreč na srečo ni vojaško ogrožena država. Moramo pa natančno bdeti na stanjem pripravljenosti naše vojske, to od nas terjajo predvsem hitro spreminjajoče se mednarodne okoliščine. Za osrednjo bataljonsko bojno skupino so oklepniki 6x6 ali 8x8 nujni, saj zagotavljajo varnost naših vojakov.”
Vladimir Prebilič: “Zavedati se moramo, da smo kot država zvezi NATO dali obljube, ki jih nismo izpolnili, kar krni naš ugled v mednarodni skupnosti. Če ocenjujemo, da tega ne moremo izpolniti zaradi finančnih ali drugih razlogov, je treba te zaveze ponovno definirati.
Ko govorimo o nevtralnosti ali morebitnem izstopu iz zveze NATO velja biti previden. Vsak, ki predlaga izstop, mora ponuditi alternativo, ki bo za državljane bolj spremeljiva, izvedljiva in nenazadnje tudi cenejša.
Ideja nevtralnosti je neizbežno povezana z dejstvom samostojnega zagotavljanja obrambe in posledično varnosti, kar ni ne poceni in tudi ni lahko. Družbeno manj sprejemljivo v Sloveniji je, da bi po vzoru nevtralnih držav obrambne sposobnosti počivale tudi na modelu naborništva. To je namreč značilno za nevtralne države kot sta npr. Švica in Avstrija. Medtem ko NATO ponuja možnost delitve bremena z naslova zagotavljanja obrambe ter vzajemno pomoč med državami članicami, se od nevtralnih držav pričakuje samostojnost na tem področju. Nevtralnost brez oboroženih sil ni najbolj verjeten koncept za Slovenijo, saj je potem potrebno imeti verodostojnega partnerja, ki jamči za tovrsten status, kar je primer Islandije. Morebitno ponovno vzpostavljanje naborništva je povezano z izjemnimi organizacijskimi napori in stroški, četudi bi družba tovrsten koncept podprla. Sam ne vidim možnosti, da bi bili danes sposobni ponovno vzpostaviti nabor v Sloveniji, saj družba tega ne sprejme več. Država prav tako nima ustreznih zmogljivosti – kadrov in infrastrukture, da bi lahko opravila usposabljanje nabornikov. Kot tretje pa naborniški sistem ni nujno cenejši od tega, ki ga imamo danes, saj prinaša veliko neposrednih in posrednih stroškov (npr. odsotnosti z dela ipd.).
Slovenska vojska in obramba sta zelo resni stvari, ki ne moreta biti star navdiha nekoga. Na ta način se obrambne politike ne sme voditi v nobeni državi. Danes je sistem kadrovsko podhranjen, to je ključni problem. Razprava o tem, kakšno oborožitev bomo kupili, je ob bok temu brezpredmetna.
Pogovarjati se moramo tudi o tem, da imamo žal v Sloveniji obrambno popolnoma nepismeno družbo, ki je prepričana, da bodo drugi poskrbeli za našo varnost in obrambo. To je absolutna neresnica. Zveza Nato ima točno toliko vojske, kot jo imajo države članice. Če države članice te vojske ne vzdržujejo, ne usposabljajo in ne opremljajo, potem nimamo ničesar. Politika je tukaj odgovorna, da te zadeve pojasni ljudem. Poleg tega pa zveza Nato od nas ne zahteva nič drugega kot to, k čemur smo se sami zavezali, lahko premislimo tudi o tem, kakšne obljube smo dali in jih zastavimo bolj realno glede na zmožnosti, kar bi bilo trenutno najbrž še kako nujno.”
Sabina Senčar:
* Ni odgovorila na vprašanje.